"Halo, kako ti lahko pomagam?"

"Ko sta se ločila, so rekli, da bom imela dva doma… od takrat se počutim kot gost povsod.. Ko sem pri mami, zmeraj joka…ne govori z mano…oče se pa non stop dere…ne vem ali sem kaj narobe naredila ..."

"Vem, da moram bit odlična. Vedno. To se pričakuje. Če dobim štirko, je že kriza. Ampak jaz ne zdržim več. Glava mi bo eksplodirala. Ponoči ne morem zaspat, ker samo razmišljam, kaj še moram naredit. Vsi rečejo: 'Saj si pametna, to zmoreš.' A kdaj kdo vpraša, če sem v redu? Če sploh še diham med vsem tem?"

"Včasih me prime, da si predstavljam, kako bi bilo, če me ne bi bilo. Ne zato, ker hočem pozornost… ampak ker ne vidim več smisla. Vse je preveč. Šola. Doma je tišina, pač tista napeta, ko veš, da bo vsak čas počilo. S prijatelji… ne morem jim tega povedat. Oni bi rekli, naj ne kompliciram. Pa ne gre. Vsak dan, ko se zbudim, si mislim: še en dan, ko moram preživet."

"Ne vem več, kaj naj naredim. Vsak dan me zafrkavajo v šoli. Zaradi mojih oblačil, zaradi tega, kako hodim, kako govorim... Včasih si celo izmislijo kakšno novo ime zame, pa mi ga napišejo na omarico ali pa na listek, ki ga potem krožijo po razredu."

Medalja za zasluge

To je le nekaj primerov klicev otrok in mladostnikov, ki so se s svojimi stiskami obrnili na TOM telefon. Ta anonimna telefonska linija za pomoč otrokom in mladostnikom, ki je na številki 116 111 dosegljiva vsak dan, tudi ob koncih tedna in praznikih, je za številne otroke edini varni prostor, kjer se počutijo slišane. Za nekatere pa je tudi rešilna nit; most do strokovne pomoči, ki jo nujno potrebujejo.

TOM je prejšnji teden obeležil 35-letnico delovanja. Predsednica republike Nataša Pirc Musar mu je ob tej priložnosti podelila državno odlikovanje medalja za zasluge. "S pogovorom gradite most med otrokom v stiski in med svetom, ki ga morda ne razume. Z vso predanostjo dokazujete, da lahko iskrena beseda, izrečena ob pravem času, prinese upanje in moč," je dejala predsednica.

"Vzeli so ga za svojega"

"TOM telefon, kako ti lahko pomagam," je pozdrav, ki ga je v teh več kot treh desetletjih zaslišalo na tisoče otrok in mladostnikov, ki so poklicali na 116 111. TOM v zadnjih petnajstih letih prejme v povprečju skoraj 29 tisoč kontaktov letno - poleg klicev tudi elektronska sporočila in sporočila prek klepetalnice -, od tega je svetovalnih pogovorov okoli 6000. "To pomeni v povprečju 15 svetovanj na dan in ogromno drugih klicev, ki jih vse obravnavamo enako resno," nam je povedala Tjaša Bertoncelj, strokovna vodja tega edinega splošnega svetovalnega telefona v državi, ki deluje pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije. Kot pravi, otroci pokličejo z vsem, kar se jim dogaja – z vprašanji in težavami, povezanimi s šolo, vrstniki, ljubeznijo, spolnimi odnosi, telesnim razvojem, internetom, družino … "Včasih pa pokličejo tudi zato, da podelijo, da so dobili dobro oceno ali, na primer, da bi s svetovalcem povadili nastop, ki ga bodo imeli v glasbeni šoli. Če ne znajo zavezati vezalk, skuhati testenin ali izbrati oblačil. Ali pa z vprašanji, povezanimi z naravo, vesoljem. Vse to kaže, da so otroci TOM telefon vzeli za svojega," je prepričana Bertoncelj.

Trenutno beležijo povečano število klicev, saj po osnovnih in srednjih šolah prav zdaj poteka akcija "TOM potuje, otroke obiskuje", s katero želijo mlade spodbuditi, da v stiski poiščejo nekoga za pogovor. Kot nam je povedala svetovalka V., so v ponedeljek samo v štirih urah zabeležili 40 klicev. Tako kot klicatelji so tudi svetovalci anonimni, prav tako ne razkrivajo lokacij, od koder poteka svetovanje – vse z namenom zaščite in ohranjanja anonimnosti v tem pomembnem in krhkem procesu grajenja zaupanja.

Večina klicev so sicer tako imenovani preizkuševalni klici, ki so po besedah sogovornic za svetovalce naporni, a jih kljub temu jemljejo enako resno. "Mladi na ta način preizkušajo, ali je linija res anonimna, ali bo kdo dvignil telefon, ali se lahko zaupajo, včasih pa pokličejo tudi za hec," je pojasnila Bertoncelj. Takšni stiki po njenih besedah predstavljajo več kot 75 odstotkov vseh klicev, kar je značilno za vse otroške svetovalne linije po vsem svetu. "Svetovalci jih sprejemajo brez obsojanja, z odprtostjo in razumevanjem, saj se zavedajo, da so takšni klici dragocen del procesa vzpostavljanja zaupanja. Pomembno je, da mladi začutijo, da jih na drugi strani nekdo sprejme in posluša, tudi če še niso pripravljeni spregovoriti o svojih stiskah."

Klic terja pogum

Tudi za V. so ti klici naporni, a razume, da so del procesa. TOM-u se je pridružila aprila in je ena od več kot 130 svetovalcev v nacionalni mreži. Velika večina je prostovoljcev, V. pa je ena od treh zaposlenih v okviru javnih del. Kot pravi Bertoncelj, so namreč ugotovili, da je program preobsežen, da bi bil odvisen zgolj od prostovoljske pomoči. "Mi moramo zagotavljati, da je TOM dosegljiv ves čas, vsak dan, ne glede na vikende in praznike - in to ne more biti na ramenih zgolj prostovoljcev."

Kdo pravzaprav so ljudje, ki se oglašajo na klice otrok in mladostnikov? Po besedah sogovornice svetovalci prihajajo iz vseh koncev Slovenije, so različnih starosti in različnih poklicev. Ključno je, da so polnoletni, čustveno zreli in empatični. Pred začetkom dela opravijo obsežen postopek usposabljanja, imajo pa tudi redne supervizije.

Po besedah Tjaše Bertoncelj je najpomembnejše, da jim je "res mar za otroke, ki pokličejo, tudi za tiste, ki preizkušajo in se zafrkavajo". "Da so odprti in ne obsojajo, saj se otrokom marsikaj dogaja. Pri delu bodo naleteli tudi na tematike, ki so za koga drugega lahko kočljive."

Odziv, ki ga otroci dobijo na TOM-u, je namreč, kot poudarja Bertoncelj, zelo, zelo pomemben. Pomembno je, da svetovalci dajo otroku občutek, da z njim ni nič narobe, da se da rešiti situacijo, da so tam zanj in da mu bodo pomagali. "Ljudje smo zelo ranljiva bitja. Da otroci in mladostniki, pa tudi mlajši odrasli pokličejo in povedo, kaj se jim dogaja – to terja pogum. Pomembno je, da se svetovalci odzovejo z empatijo. Ta stik je namreč podlaga za vse naprej."

Brez vsiljevanja rešitev

"Včasih je dovolj pogovor," na vprašanje, kako pomagajo, odgovori svetovalka V. "Pri iskanju rešitev pa vedno izhajamo iz njih. Ne vsiljujemo jim svojih rešitev, čeprav te to včasih mika, če imaš na primer za sabo podobno izkušnjo," je iskrena.

Bertoncelj je dodala, da je namen svetovanja otroka spodbuditi, da "začne črpati iz lastnih virov, se premakne iz položaja nemoči in s pomočjo svetovalca pripravi konkreten načrt ukrepanja". "Naš glavni cilj je, da se otrok ali mladostnik po pogovoru počuti vsaj malo bolj pomirjeno, podprto, opogumljeno."

Za svetovalca je vsak klic skok v neznano. Nikoli ne veš, kakšna zgodba je na drugi strani linije. "Absolutno se zgodi, da ne veš, kaj bi rekel," priznava V. Posebej jo prizadenejo zgodbe o nasilju in zlorabah. Za takšne primere imajo jasne protokole, kako ukrepati.

Učinki epidemije še vztrajajo

Podatki kažejo, da se na TOM najpogosteje obračajo najstniki v starosti od 13 do 15 let. Dve tretjini uporabnikov je osnovnošolcev. Štirje odstotki pa so otroci, stari med 5 in 9 let. Teme, zaradi katerih najpogosteje pokličejo ali napišejo sporočilo, so težave z vrstniki, težave v družini, psihične težave, šolske težave in ljubezenske stiske, še kažejo podatki.

Tjaša Bertoncelj pravi, da je velike spremembe v tematikah prineslo obdobje epidemije. Do takrat so bile dolgoletna stalnica vrstniki, ljubezen, telesni razvoj in spolnost, ki pa so v času epidemije, zapiranja šol in drugih ukrepov za preprečevanje širjenja koronavirusa stopile v ozadje. V ospredje pa so stopile stiske, povezane z duševnim zdravjem, in odnosi v družini.

"Že prvi teden, ko so bili leta 2020 uvedeni ukrepi za preprečevanje širjenja virusa, torej prepoved druženja in zaprtje šol, smo na TOM-u zaznali spremembo v tematikah. Takoj smo vedeli, da bo to imelo izrazit vpliv na otroke in mladostnike."

Najbolj se je povečalo število kontaktov, povezanih s samomorilnostjo

V letih 2020 in 2021 se je po besedah sogovornice najbolj povečalo število kontaktov, povezanih s samomorilnostjo; bodisi je uporabnik razmišljal, načrtoval samomor ali pa ga je že poskušal narediti. Pred epidemijo je bil vsak šestdeseti kontakt povezan s samomorilno tematiko, v obdobju epidemije pa že vsak trinajsti. Bertoncelj je ob tem sicer pojasnila, da so v tem obdobju zabeležili izrazit upad kontaktov, predvsem preizkuševalnih klicev, kar je do neke mere vplivalo na zgornjo statistiko. Vendar pa se je število kontaktov s to vsebino bistveno povečalo tudi v absolutnem smislu.

Stanje se do danes še ni povsem normaliziralo, je opozorila. "Otroci sicer spet enako pogosto kontaktirajo TOM in prva tema so spet odnosi z vrstniki. Vendar pa se družinski odnosi in psihične težave niso vrnili na šesto in sedmo mesto po pogostosti, ampak vztrajajo v ospredju."

Lani devet prijav na policijo ali CSD, letos že 20

TOM, ki je sicer splošni svetovalni telefon, je v manjšem obsegu tudi krizni telefon. Nanj se obračajo tudi otroci in mladostniki, ki povedo, da so žrtve nasilja, zlorab, zanemarjanja in drugih kaznivih dejanj, ali pa imajo duševne motnje in stiske, kot so samopoškodovanje, že omenjena samomorilnost, motnje hranjenja in podobno. Tjaša Bertoncelj nima natančnega podatka, kakšen delež kontaktov predstavljajo ti krizni klici, ocenjuje pa, da nekaj odstotkov. "Opažamo očiten trend, da se število teh kontaktov povečuje, posebej na e-pošti in v klepetalnici. V lanskem letu smo na policijo ali center za socialno delo podali devet prijav, letos pa že 20."

Ti klicatelji pogosto potrebujejo strokovno pomoč, ne zgolj pogovora in razbremenitve. Zato te primere vedno obravnava strokovna služba TOM telefona, ki jo sestavljajo strokovna vodja in tri strokovne sodelavke. "Pogosto skličemo krizni tim in se odločimo, v katero smer bomo v posameznem primeru šli, kakšne korake bomo naredili; ali bomo z otrokom še v stiku, ali je treba vključiti druge službe, podati prijavo. In na kakšen način bomo o tem govorili z otrokom oziroma mladostnikom."

"Zdaj smo na točki, ko ti bo TOM telefon priskrbel pomoč, ki jo potrebuješ in si jo zaslužiš"

Na TOM-u sicer praviloma izvajajo enkratno svetovanje, a v določenih kriznih primerih ostanejo z otrokom v stiku dlje časa. "Cilj je, da dobi podporo odrasle osebe v svojem okolju. A nekateri otroci tega ne zmorejo in takrat jih je treba zaščititi. Če vemo, da je nekdo samomorilno ogrožen, ne zmore pa narediti tega koraka, da bi to še komu povedal, svetovalec otroku pove: ’Zdaj smo na točki, ko ti bo TOM telefon priskrbel pomoč, ki jo potrebuješ in si jo zaslužiš.’ To poskušamo narediti v sodelovanju z njim, a včasih to ni možno, saj ni pripravljen povedati, kje je in kdo je, da bi mu poslali pomoč. Takrat damo prednost varovanju življenja, kar otroku tudi povemo."

Anonimnost je sicer ključni element TOM telefona, je temelj zaupanja. Vendar pa je v nekaterih primerih ne morejo zagotavljati, pravi Bertoncelj, saj bi bilo to za otroka škodljivo ali celo nevarno.

V teh primerih TOM obvesti operativno-komunikacijski center na številki 113. TOM namreč nima podatka, od kod nekdo kliče, prav tako se telefonska številka, od koder otrok kliče, na telefonu svetovalca ne izpiše. Podatke o klicatelju lahko pridobi samo policija.

Bertoncelj sicer pravi, da se otroci v večini primerov strinjajo s prijavo. "Včasih nam naknadno napišejo: ’Pišem vam iz bolnišnice. Hvala, da ste vztrajali pri tem, da dobim pomoč. Zdaj vidim, da sem jo res potrebovala.’ V primerih samomorilnosti je mladostnike pogosto zelo strah povedati staršem, a se pozneje izkaže, da so hvaležni. ’Vesela sem, da mami ve,’ nam sporočijo."

TOM je tako pogosto prva vstopna točka v nacionalne sisteme varstva in zaščite otrok. "Deluje kot most med otrokom in službami za zaščito," je poudarila sogovornica, "saj omogoča zgodnje prepoznavanje tveganj in ogroženosti ter takojšnje intervencije v kriznih situacijah."

Storitev za otroke, ki čakajo

Bertoncelj ob tem poudarja pomen učinkovitega in kakovostnega delovanja služb ter njihovega sodelovanja in povezovanja. Vendar pa se največja korist otroka pogosto izgubi v čakalnih vrstah. "Na TOM-u vemo za ta problem, saj se nam oglašajo otroci, ki čakajo na termin. Oglasijo se, ker zelo težko zdržijo v tem čakanju, stanje se jim v tem času poslabšuje. Nekateri pa tudi povedo, da če že so v obravnavi, imajo preredko termine, mogoče zgolj enkrat na mesec, kar jim je premalo. Povejo nam, da je pogovor pri pedopsihiatru prekratek, da imajo premalo priložnosti povedati, kako se počutijo. Napišejo nam: ’Hvaležna sem za zdravila, ker sem bolje, a rada bi se z njo/njim še pogovarjala.’"

Zato se na TOM-u zavzemajo, da bi službe, ki imajo čakalne dobe, za te otroke razvile posebno storitev – tako za tiste, ki čakajo na prvo obravnavo, kot tiste, ki težko zdržijo od enega do drugega termina. "Ti otroci bi potrebovali storitev, ki bi jim dajala občutek, da so v stiku, da se imajo kam obrniti, ko imajo krizo."

Bertoncelj je ob tem poudarila, da je v sistemu, ki je šibek in v katerem številni ne dobijo (pravočasno) pomoči, bistveno sodelovanje različnih služb. "Ena služba otroku ne more zagotoviti vsega, kar potrebuje. Zato je sodelovanje izjemno pomembno. Če dobro sodelujemo, to preprečuje, da bi otroci izpadli iz sistema pomoči. Kadar je sistem šibek, mora biti sodelovanja še več, da se ujame otroke, da ne padejo skozi. Je pa še ogromno otrok brez pomoči, ogromno."

Neodzivnost ministrstva

Zaradi vse večjega števila kriznih primerov, ki po zahtevnosti presegajo prostovoljsko delo, na TOM-u že več let opozarjajo na potrebo po delni profesionalizaciji svetovanja. "Ti primeri so za prostovoljce prezahtevni. Obravnava jih celotna strokovna služba, pa komaj dosegamo osnovni standard pomoči, ki bi ga ta otrok potreboval," je povedala Bertoncelj. Zato se zavzemajo, da bi ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti podprlo njihov predlog, da bi vsaj na elektronskih kanalih svetovanje delno prevzeli za to usposobljeni strokovnjaki. Gre za trend, ki se dogaja po vsem svetu, še pravi sogovornica. "TOM je del zveze Child Helpline International, v katero je vključenih okoli 150 podobnih svetovalnih linij. Praktično vse prepoznavajo potrebo po delni profesionalizaciji svetovanja."

Bertoncelj je še povedala, da so na ministrstvo, ki ga vodi Luka Mesec, poslali že tri pozive na sestanek, a da odgovora še niso prejeli.

Ne odmahnimo z roko

TOM telefon je svojevrstno ogledalo družbi in odnosu, ki ga ima do otrok. Ali ustvarjamo prostor zanje in jim dajemo občutek, da so polnopravni člani družbe, ali pa jim sporočamo, da niso pomembni, da niso dovolj? Da njihove težave niso pomembne in da jih morajo reševati sami?

Analiza približno 10.000 odgovorov otrok, ki so jih leta 2022 zbrali v akciji "TOM potuje, otroke obiskuje", ne kaže spodbudnega stanja. Samo pet odstotkov osnovnošolcev, ki so sodelovali v akciji, je zapisalo, da se s starši ali drugimi odraslimi lahko pogovorijo o vsem, kar želijo. Ostalih 95 odstotkov pa je na listke zapisalo skrbi, misli in vprašanja, o katerih se, kot so navedli, ne upajo pogovoriti s starši ali drugimi odraslimi v svojem okolju. Od 10.000 otrok jih ima torej 95 odstotkov vsaj eno stvar, s katero so sami, je povzela Bertoncelj.

"Starši pri mnogih otrocih žal niso prva izbira zaupane osebe, saj je lahko v družini prisotno nerazumevanje, slabi odnosi v družini, občutek, da nikomur ni mar zanje in podobno. Še pogosteje pa imajo otroci kljub dobrim odnosom prevelik občutek krivde ali sramu, da bi se zmogli zaupati staršu, učitelju ali kakšni drugi osebi v bližini. Prisoten je močan občutek, da bi morali vse težave reševati sami."

Bertoncelj je zato odrasle pozvala, naj bodo bolj pozorni, kaj se z otroki dogaja. "Otroci se med odraščanjem soočajo z mnogimi izzivi, ki jih odrasli včasih niti ne zaznamo, jih minimaliziramo ali se nam ne zdijo pomembni. Otrokom rečemo, da bo že minilo, ali pa naj se ne obremenjujejo, a otrokom to ni v pomoč. S tem se njihova stiska samo poveča, saj se ne počutijo slišane. Čutijo, da so brez podpore in sami v svojih težavah. Tisto, kar je otrokom v pomoč, je naš čas in naše zanimanje za njihovo doživljanje. Prav tako pa tudi naše besede, da jih slišimo, vidimo, razumemo in da so takšni, kot so, povsem v redu. Otrokom je v veliko pomoč izkušnja, da so občutki v njih obvladljivi, težave pa rešljive. Zavedati se moramo, da je v njihovem svetu to, s čimer se soočajo, glavni problem, zaradi katerega se lahko zelo obremenjujejo. Morda je ta otrokov problem za odraslega malenkost, vendar tudi takrat potrebujejo nekoga, da se mu zaupajo. S tem dobijo izkušnjo, da je odgovor lahko pogovor in da je ta pogovor včasih dovolj, da nam je lažje."

Kakšno pa je njeno sporočilo za otroke? "Rada bi jim sporočila, da so v njihovi bližini zagotovo osebe, ki jih imajo rade in se bodo odzvale, ko jih bodo potrebovali. Če imajo občutek, da take osebe ni, pa je tukaj TOM telefon. Veseli smo jih in jih pričakujemo z odprtim srcem," je ob koncu našega pogovora še povedala sogovornica.